18. september 2015
Na vprašanje, kaj je zaznamovalo to poletje odgovorim: priložnost resničnega in globokega čutenja. In kaj me je najbolj zmotilo: težnja današnjega načina življenja, da to čutenje omrtvimo in nadomestimo z raznovrstnimi “anestetiki”. Prav slednje je v meni pustilo globoko brazdo, znotraj katere so sledila opažanja, ki me žalostijo, jezijo in ponovno utrdijo v zavedanju, kako nevarna je vsaka težnja po zabrisanju neprijetnega čutenja. Odnos do neprijetnih občutkov, stisk, nelagodja, konfliktov je danes takoj nadomestljiv. Res je, stiske se zaradi način življenja povečujejo in ljudje potrebujemo pri tem pomoč. Toda kakšna je pravilna oblika pomoči? Kako pomagati, da človek ne izgubi jasne percepcije sveta v katerem živi? Kako okrepiti pot do njega samega, namesto, da mu razpršimo pozornost in s tem zameglimo pogled? Kako pomagati in ne omrtviti sposobnosti čutenja? Vem, da vsak izmed nas bo našel sebi primerne odgovore. Sama sem jih to poletje živela v realnosti, ob osebi, ki je in še preživlja težke trenutke, ki jih je usoda brez vprašanj, brez napovedi (čeprav so bile tihe slutnje) postregla z vso silo. Mnogo, mnogo občutkov. Na trenutke povsem jasen občutek dogajanja osebe in nas v njeni bližini. Spet kasneje mnogo vprašanj brez odgovorov. Težnjo po kopici razlag, zakaj se nekaj zgodi, je tokrat nadomestilo sprejemanje in razumevanje globine poti te osebe, ki je na trenutke povsem nedoumljiva, na trenutke pa tako zelo blizu, da je povsem jasna, mirna in ljubeča. Bolečina, ki je spreletela vse čute je ob globokem in ljubečem pogledu postala tiho razumevanje razsežnosti življenja in naših usod. Mnoštvo različnih in naprotujočih si občutkov sem samo opazovala, jih sprejela, jim pustila prosto pot ter zaupala, da bodo našli sledi razumevanja vsega kar se dogaja. In našli so jo! Našli so tihe sledi, katere jih prav možnost čutenja osvetli, jih iz globine nezavednega povzdigne na raven zavedanja in jim dahne tisti krasen in dragocen občutek bivanja, občutek, ki bi ga Fromm imenoval “biti”.
Revija Življenje, petkova priloga Dela, junij 2013
Po pravi in dolgi zimi, ki se ni in ni hotela posloviti, ter nagajivi pomladi se v meni počasi prebuja želja po poletju. Občutek toplega sonca na koži. Lahen morski vetrič, ki boža moj obraz. Topli in dolgi večeri v družbi zvokov narave. Zrenje v neskončno preprogo zvezd nad menoj. Pozni večerni klepeti in potem tišina. Kupi knjig, ki jih bom končno lahko brala. Vse to me navdaja z občutkom lepote, ki jo ponuja poletje. Ko spustim misli z vajeti, nežno zdrsnejo v objem poletja.
Toda sedaj, ko to pišem, sem tu – v vrhuncu pomladi, in ko dvignem pogled ter se zazrem skozi okno, se zavem dragocenosti tega trenutka: moj pogled je povsem začaran v prostoru, ki ga odpira ples cvetnih listov divje češnje. To je prizor, ki me vsako pomlad povsem prevzame in preseneti z otroško navdušenostjo, vzhičenostjo. Seboj me potegne v poseben prostor: prostor lepote.
V tistih brezčasnih občutkih se vse spremeni. Teže in bremen vsakdanjih obveznosti ni zaznati; strahovi se spoštljivo odmaknejo in pustijo prostor zaznavam globokega miru. Zaskrbljenost za drobne in velike življenjske reči je obdana z upanjem, negotovost je nagrajena s plesom večnosti. In vse to mi je dano ob pogledu na padanje cvetnih listov v ritmu vetra. Časa ne merim, ker ga preprosto ne zmorem, toda ni ga veliko. Morda zgolj nekaj minut. In v tem času se v moji notranjosti zgodijo veliki premiki. In verjemite mi, nisem edina.
Ko zacvetijo divje češnje ali narava zaživi v svoji bohotnosti, si v družbi sonca privoščim kavo in opazujem ljudi, ki prihajajo.
Njihovi pogledi za hip obstanejo; poteze na obrazu se spremenijo, usta pogosto odprejo. Sledijo hvalnice naravi in njeni neizmerni lepoti.
Tista kava je za vsakega od nas posebna in dan drugačen. Telo hiti srkati vase svetlobo, kot bi hotelo rahlo zabrisati spomine na letošnjo dolgo zimo, na trenutke sive vsakdanjosti, bolezni, nesmiselnosti, bolečine. In to svetlobi tudi uspe. Njena lepota na poseben način vzpostavi novo ravnovesje med lepim in grdim, senco in svetlobo, pozabo in spominom, bolečino in radostjo. Ko korak ponovno krene v smeri doma v pričakovanju večera, sem lepoti neizmerno hvaležna. Misli me ponesejo v polje zavedanja, kako dragocena je lahko, če smo le dojemljivi zanjo, in kako opustošeni, če jo zanemarjamo.
Dojemljivost za lepoto nam ni vedno podarjena, niti ne zavedanje vplivov, ki jih ima na naše življenje. Veliko ljudi raste in živi v težkih okoliščinah, trenutki lepote so skoraj čudežni in pogosto ljudje do njih potujejo prek bolečih dogodkov. Morda jo zato tako globoko doživljajo in cenijo, medtem ko se zdi tistim, ki jo imajo na pretek, samoumevna do te mere, da je preprosto ne opazijo?
Po izkušnjah Pierra Ferruccija je dovzetnost in občutljivost za lepoto prisotna v vseh nas. Njeni učinki so zdravilni za našo psihično in fizično počutje. Njena moč preobrazbe je velika in navdihujoča. Toda le, če jo opazimo. Včasih se zgodi, da je lepota vplivnejša od naše nepozornosti nanjo in nas v nekem trenutku močno prevzame, da se je končno zavemo in opazimo.
Včasih pa gremo preprosto mimo nje: danes, jutri in naslednjič spet. Lepota je omejena v ustaljenih normah njenega doživljanja, ki so za nas že povsem rutinske narave. Dopustiti lepoti, da se dotakne nezavednega naše psihološke narave, je korak naprej. Zavestno usmerjanje pozornosti k lepoti je spreminjanje našega življenja iz nezaželenih načinov bivanja in delovanja do drugačnih stanj, ki nas navdajajo z zadovoljstvom, da smo; iz časovne omejenosti v trenutke brezčasja. Občutek brezčasja je izredno zdravilen. Raziskave kažejo, da je za visok krvni tlak najboljše zdravilo, medtem ko je hitenje njegov ustvarjalec.
Poletje je obdobje dopustov, počitnic, morja, hribov, narave, potovanj, počitka. Naši čuti so poleti na poseben način živi in radovedni. Od dneva se lahko poslovimo z opazovanjem sončnega zahoda, se zvečer umirimo pod zvezdnatim nebom in dopustimo, da nas prebudi jutro samo. Uro lahko v času počitnic postavimo v predal in se prepustimo notranjemu ritmu, ki je veliko bolj v stiku z ritmom narave, kot si mislimo.
Poskusite in presenečeni boste, koliko lepote boste zaužili in predvsem kakšen čudovit vplive ima le-ta na nas.
Revija Življenje, petkova priloga Dela, 12. april 2013
Ko sem obiskala Picassov muzej v Barceloni in potovala skozi njegovo življenje, ki so ga predstavljale slike, sem doživljala izjemno globok stik s težnjo in željo slikarja po premagovanju samega sebe, lastnih predstav o svetu, o lepem in grdem, pravilnem in nepravilnem. V njegovih poznejših slikah sem začutila odpor do pravil in hkrati silo, ki želi potovati onkraj nečesa, onkraj vsega, kar je z leti ustvaril.
Njegova dela, naslikana na balkonu v Cannesu, ko je imel 76 let, so pogled otroka, morda tistega, ki ga je leta in leta iskal v sebi. Znane so nam njegove besede, da bo slika prava, ko jo bo narisal z očmi otroka. In ko držim pred seboj manjšo reprodukcijo portreta njegove mame, ki jo je narisal kot petnajstletnik, in sliko pogleda z balkona v Cannesu, se njegove besede potrdijo: prva je portret umetnika, druga slika otroka. Seveda je vse do sedaj napisano moje lastno doživljanje Picassove umetnosti, težkih preizkušenj, bojevanja s seboj, iskanja.
Morda ga tako doživljam, ker v sebi pogosto srečam iskalko, tisto, ki v premagovanju sebe išče zavetje pred seboj, pred vsemi in vsem, kar je z leti postalo polje identifikacije, potrjevanja in postaja odvečna osebnostna garderoba. Tista, ki jo preprosto prerastemo in je ne potrebujemo več.
Ko z otroki skupaj prepoznavamo barvit čustveni svet in ga izražamo s pomočjo risanja, je zanje in zame največji izziv vzpostaviti stanje, da otrok preprosto riše. Pred tem se prebijamo skozi vprašanja, ki razkrivajo otrokovo težnjo po tem, da zadovolji pričakovanja drugih, da bo ‘lepo’ narisal in bo zato pohvaljen. Le kdo ne želi pohvale? Le kdo ne želi ugoditi drugim v zameno za ljubezen? Žal smo rasli in rastemo v svetu pogojene ljubezni. Nič ni zastonj, zakaj bi bila ljubezen?
Ne vem, ali je Picasso v slikah, ki jih je ustvarjal v skoraj osemdesetih letih, odkril pogled otroka, ki ga je iskal. Vem pa, da si sama takšnega pogleda želim in da si ljudje, ki jih srečujem v življenju, želijo biti, kar so v svojem bistvu. Želimo srečati in živeti svojo preprosto naravo. Iskreno. Preprosto. Vedro. Radovedno. Živo. Leta in leta postajamo nekdo, da bi bili pozneje nihče. Leta in leta se učimo, da nekega dne priznamo, da pravzaprav ne vemo.
Graditi je težko, zapustiti trdno in stabilno predstavo o sebi in svetu pa še teže. Vse tisto, v kar smo verjeli in verjamemo, nekega dne zagledamo v novi luči. Nekoč gotova prepričanja postanejo samo možnosti; jasne predstave preplavi jutranja meglica, ki še ne razkriva dneva; trdne namere in cilji se zmehčajo v objemu globljega razumevanja Življenja; naš izgubljeni otroški pogled in z njim radost trenutka ponovno odprejo oči; prisila življenja postane zavestna izbira.
Živeti ta trenutek je edina prava možnost, ki jo imamo. Toda kljub temu večji del življenja preživimo drugje. Živimo v shemah preteklosti in z njimi rišemo labirint prihodnosti. Sedanjost je prepuščena rutini.
Vendar se v življenju slehernega človeka nekega dne nekaj zgodi. Nekaj ali nekdo v vsakdanjo rutino vdahne poseben veter, včasih celo vihar. Odprejo se vrata, ki jih težko spregledamo in še teže zapremo. Vrata do sebe. Vse, kar je do tistega trenutka nekaj veljalo, spremeni obliko, podobo, barvo, občutek. Zavesa na odru življenja se razgrne in predstava se začne. Odločitev, ali jo želimo videti, je naša. Ni vedno prijetna, je pa zato osvobajajoča.
Lahko sedimo v prvi vrsti, toda to je lahko nekoliko preblizu za čist in širok pogled. Morda je dobro izbrati ‘zlato sredino’ dvorane, od koder laže vidimo celoto, smo del nje in hkrati njeni opazovalci. Odlomki predstave niso vedno prijetni, celo nasprotno, lahko nas navdajo z izjemno bolečino; uzremo odločitve, ki so za vedno spremenile naša življenja; opazimo trenutke, ki so nam bili dani, pa smo jih spregledali; v lastnih dejanjih spoznamo resnične motive zanje; nasmejemo se ob pogledu nase. In kot gledalci lahko po dolgih letih, morda celo prvič, globoko dihamo.
Utemeljitelj psihosinteze Roberto Assagioli bi temu rekel, da končno postanemo režiserji svojega življenja. Srečali smo tisti del sebe, ki lahko uzre preteklost v drugačni luči, osmisli sedanjost in zaupa v prihodnost. To je lahko trenutek, ko hkrati zaznamo poraz in zmago; veselje in žalost; bolečino in radost; gibanje in mirovanje; življenje in smrt. S to predstavo se za vedno poslovimo od določenih delov sebe, prepustimo jih reki večnosti.
Ko zapustimo dvorano, lahko izbiramo nove poti, rišemo nove podobe. In poskušajmo vsaj kdaj pa kdaj prepustiti čopič življenja otroškim očem, tistim, ki vidijo onkraj oblike in so zato najbližje naši resnični naravi. Morda bodo razmerja slike našemu razumu čudne, zato pa našemu srcu ljube.
Kolumna v petkovi prilogi Dela, revija Življenje, 15.02.2013
Ste se tudi vi kdaj spraševali, zakaj se vse tako počasi spreminja, ko pa si vsi na tem svetu tako želimo sprememb?
Morda se odgovor glasi: sprememba je proces. Vsi pa si spremembe želimo takoj: dejanju naj nemudoma sledi preobrazba, drugačno stanje, novo življenje. In ker se to ne zgodi, obupamo, ostajamo ali se vračamo v znano.
Dvajset let je minilo od moje odločitve, da grem naprej, da ne ostanem v polju znanega. Odločitvi so hitro sledili ugodni zunanji dogodki in zgodila se je sprememba. Vse je potekalo tako, kot bi bilo že vnaprej dogovorjeno. Spremljal me je dober občutek.
Toda šele takrat se je začel pravi proces spremembe: vse tisto, kar je v polju znanega in gotovega dolgo časa mirovalo, se je ob odločitvi predramilo in začelo svoj proces. Po prvih tekočih dogodkih je sledilo obdobje intenzivne preobrazbe. In ne mislite, da se nisem spraševala: ali naj grem nazaj? Pogosto. Toda v meni je bil glas: pojdi naprej, samo naprej!
Način razmišljanja, delovanja, občutki varnosti so počasi začeli razpadati in v moje življenje se je naselila negotovost. In kdo pod tem soncem si želi negotovosti? To je nekaj, kar počasi razjeda našo identiteto. Če sem prej mislila, da vem, kdo sem, sem v tem procesu začela slutiti, da nimam pojma, kdo sem. Ljudje se zelo različno odzivamo na negotovost in veliko sebičnega in egoističnega vedenja izhaja prav iz strahu pred njo.
Tudi sama sem v tistem obdobju izkusila nekatere te narave. Shakespeare je napisal: “Življenje je potovanje v negotovost.” Lahko njemu, bomo rekli, toda mi smo navadni smrtniki, ki se borimo za vsakdanji kruh. On je pisal Hamleta, Romea in Julijo, mi pa živimo preprosto življenje. Nekaj tega zagotovo drži, toda imel je prav, in še kako.
In prav zato, ker se tako bojimo negotovosti, se bojimo tudi sprememb ali jih preložimo na boljše čase.
Toda kako naj boljši časi pridejo, če vztrajamo pri znanem. Nikola Tesla je dejal, da šele takrat, ko se bo znanost začela ukvarjati z neznanim, bo človeštvo napredovalo. In kdo je znanstvenik našega življenja, če ne mi sami.
Moja negotovost je takrat cele noči bedela in čakala na odrešitev. Toda odrešitve od zunaj ni bilo. Prišla je po drugi poti: od znotraj. Počasi se je v meni začel oglašati glas, ki ga do tedaj nisem poznala. Bil je tih, sramežljiv, toda bil je! In ta glas je iz dneva v dan krepil mojo notranjo gotovost. Še vedno sem se spopadala s težavami plačevanja najemnine, položnic, izgubljeno ljubeznijo. Toda notranja gotovost se je krepila. Proces spremembe je bil v polnem zagonu. Odstirale so se pokrajine, za katere prej niti slutila nisem, da so tam. Našla sem svoj notranji dom.
Po dvajsetih letih sem ponovno začutila, da je čas, da naredim konkretno spremembo, da grem naprej. Moji bližnji so se na tihem zgražali nad mojimi odločitvami, toda to je življenje iskalke. In ponovno sem lahko pozdravila negotovost. In prišla je še bolj ponosno kot takrat, bolj samozavestno. Samozavest si je krepila v stanju družbe, v prepričanju vseh tistih, ki jim pohlepa ni nikoli dovolj. Svojo avtoriteto je ustoličila na strahu.
Na tistem strahu, ki nam ga vsak dan vsiljujejo različne oblike medijev, politike, ekonomije. Na tistem strahu, kateremu sprememba pomeni smrt. Človek se boji smrti, toda strah še bolj. Verjemite, vse bo poskušal narediti, da nas obvaruje spremembe, rasti, evolucije. Prepričeval nas bo na vse mogoče načine, se zaril v vse pore našega uma, da bo obstal. In s tem obstanemo tudi mi. In s tem ostanejo tudi vse oblike pohlepa, popačene moči, nadzora.
Tudi tokrat me je naprej popeljala notranja gotovost, ki se napaja iz drugačnih virov Življenja. Prav tako se spopadam z vsemi bremeni vsakdanjih obveznosti, toda proces spremembe ni odvisen zgolj od tega, temveč sloni tudi na notranjih procesih rasti, zaupanja, vizije. To še zdaleč ne pomeni, da me strah in negotovost ne ohromita in osiromašita ustvarjalnih trenutkov. Toda ko se to zgodi, je pot iz tega stanja zavedanje, da to ni edina resnica, da poleg te obstajajo še druge poti.
Ignoriranje strahu ni prava odločitev, kajti ne podcenjujmo njegovih sposobnosti. Poglejmo ga, proučujmo ga, dajmo mu vedeti, da ga vidimo, toda ne dajmo mu oblasti. Oblast obdržimo v rokah zavesti, da je sprememba proces, ki potuje prek negotovosti, strahu, dvomov do novih odkritij in novih stanj zavedanja, ki so temelj nove identitete nas samih in družbe, v kateri živimo.
Nobena notranja bitka ni preprosta, tako kot tudi nobena družbena sprememba ni. Ali naj zato ostanemo na mestu?
Kolumna v petkovi prilogi Dela, revija Življenje, 30.11.2012
S prijateljico sva se sprehajali in srkali sončne žarke, zavedajoč se, da se sonce odpravlja na zasluženi počitek.
Obema je bilo težko pri srcu, saj sva, lahko bi temu rekli, ‘sončni odvisnici’. Dan se krajša in morda marsikomu to vliva občutek, da življenje odhaja. Dan odpira prostor noči; zunanje aktivnosti dajejo prednost notranjemu dogajanju. Svetloba je skromna, skoraj sramežljiva. Tople jesenske dneve zamenja ostra zima; narava si vzame čas za odmik. Morda nas bo odela v bel plašč ali tudi ne; vsekakor pa bo pokazala, da zna živeti tudi mirno in odmaknjeno življenje.
Kaj pa mi: znamo živeti mirno notranje življenje, onkraj vsakodnevnih obveznosti, nalog, opravil, zahtev?
V novembru me na trenutke pograbi želja, da bi se pridružila medvedom pri zimskem spanju. Odmaknila bi se od tega ‘norega sveta’, ki vedno znova postavlja zahtevnejše naloge, preizkuša ter nas drži ‘budne’, da bi kaj pomembnega ne zamudili. In glej ga, zlomka, od tako zahtevne preže, ko tekamo sem ter tja, nakupujemo, godrnjamo, se dolgočasimo in počnemo stvari proti lastni volji, se nekega dne ‘prebudimo’ in opazimo, da drevesa ponovno poganjajo, da zime ni več in dan se ponovno daljša. Kako lepo! In tako minevajo leta, lahko tudi vse življenje, ko zime prebedimo. Ne dopustimo jim, da nas povabijo v svoj svet, svet medvedjih brlogov, svet sanj, drugačnih podob, večerih ob svečah in čaju, v pravljični svet, na potovanje v svoj notranji intimni svet.
Zima je čudovit čas za potovanje v mirne notranje oaze. Svet tišine ni nikoli tako blizu kot v zimskem času. Zunanje navidezna pustost narave je okno v barvit notranji svet. V tem notranjem svetu najdemo barometer, ki kaže naš življenjski pritisk, naše zadovoljstvo z življenjem, ki ga živimo. In morda nas je tega barometra strah. Zato tavamo po pustih zunanjih pokrajinah, ki dajejo navidezen in trenuten občutek sreče, in bežimo pred zimo, ki nas lahko sooči s samim seboj; s procesom umiranja starega in odvečnega, s tišino onkraj besed.
Ko pa nam le uspe smukniti skozi zimsko okno v notranji svet, smo za to bogato poplačani. Ob prihodu nam je postreženo z obilico miru, ki ga z dihanjem počasi srkamo vase. Oči se spočijejo v svetlih kotičkih naše duše. Slutnje strahu so nagrajene s pogumom videti bistvo, ki ga tančica skrivnosti odstre samo za nas. Občutek izgubljenosti nadomesti varno zavetje doma, tistega, ki nam ga nihče, zares nihče ne more vzeti. In potem je tu praznično razkošje svetlobe in topline.
Da, vse to in še mnogo več nam podarja naša draga zima, če se le odločimo, da jo ‘prespimo’. Nekoč sem tudi sama godrnjala nad zimo. Danes se veselim dni, ko si lahko dlani grejem s toplim čajem in se moj pogled izgubi v lepoti jutranjih meglic, sivine, dežja, snežink, žarkov sonca ali zvokov burje. Takrat v meni odhaja staro in klijejo semena novega. Vendar obstajajo tudi dnevi, ko se s psičko ozreva skozi okno, se pogledava in čutim, da obe obhajajo podobne misli: kaj pa je tega treba bilo. Vendar ko se vrneva s potepa, je zima še lepša.
Nedolgo nazaj sem dobila v dar kratke pravljice Leonarda da Vincija. Težko verjeti, toda z navadno pošto so iz Italije v Ljubljano prispele v dveh dnevih, in to ne med tednom, temveč v petek poslane, v ponedeljek prejete. To je za moje poznavanje italijanske pošte ter prijateljice, ki jih je poslala, skoraj nadnaravni pojav. Vse so preproste, kot so lahko preprosta naša življenja, če jim le dovolimo. Ena o mravljici in semenu prosa pravi takole: Mravljica najde seme prosa in si ga naloži na hrbet z namenom, da ga odnese s seboj. Seme je začutilo nevarnost in zaprosilo mravljico: »Če me pustiš na tej zemlji, kjer si me našla, ti bom to poplačalo s sto takšnih semen, kot sem jaz.« Mravljica je semenu prisluhnila in tako se je zgodilo.
Sama že razmišljam, katera semena naj vzklijejo spomladi, in verjamem, da tudi vi. Toda treba bo počakati in pripraviti zemljo, da bodo ta semena lahko vzklila. Pustimo, da zemlja zunaj zmrzne. Mi pa bodimo v tem času pozorni, da zunanji vrvež, dogajanj semen ne odpihne daleč stran, kjer ne morejo roditi; negujmo svoje notranje pokrajine, ustvarimo vzdušje, v katerem bodo semena z radostjo klila. In morda slišimo glas: to pa je življenje!
Že velikokrat sem se počutila kot ”čustveni jojo”. Včasih je bila špagica krajša in lažje obvladljiva, včasih pa sem pozabila kdo sploh z mano ”jojira”, ker je bila špagica dolga in povsem neobvladljiva. Kakorkoli, nikoli mi ob tem ni bilo prijetno. Čutila sem, da me notranje boli, razjeda in skeli. Doseženo ravnovesje je ponovno izgubilo tla pod nogami. Počasi sem se v podobnih igricah naučila čustveno ”stati inu obstati”. Bi lahko temu rekli čustvena inteligenca ali preprosta življenjska zrelost? Vsakega nekaj. Toda čustvena samostojnost, ki jo spoznavam iz dneva v dan globlje in širše me vedno znova preseneča. Čustva brez katerih bi bila naša življenja izredno pusta, dolgočasna, brezbarvna so lahko hkrati sestavina, ki ne skopari s svojim ostrim in prodornim občutkom, da smo prestopili določeno mejo. Ta občutek me je ponovno prebudil ta konec tedna. Prestopila sem mejo spoštovanja svojega notranjega čustvenega sveta in tako dopustila razvrednotenje sebe. Boleče? Da. Poučno? Da. Življenje me je ponovno popeljajo tam, kjer preden veliko pove najprej ponudi lekcijo in nato se o njej pogovarjamo. Veliko sem se pogovarjala s seboj in potovala po pokrajini nezavednega. Odkrila kaj novega? Zagotovo. Ponovno pa sem ob tem slišala tisti tihi in znani glas svojega srca, ki verjame vame. Veliko sem hodila, kot bi vsak zunanji korak bil posledica notranjega potovanja in iskanja. Danes rahlo utrujena, toda ne prazna. Obdana z novimi spoznanji sem zrla v drsečo pokrajino. Dopoldan, pred dežjem; ko so oblaki zgoščali bodoče kaplje; ko je sonce še vedno našlo prostor med njimi; ko je veter kuštral veje, da so barve pokazale največ kar so lahko; ko je listje padalo in me navdajalo z občutkom lebdenja. Vzhičenost nad to lepoto je na trenutke zamenjala resnost, skoraj strah pred njeno veličastnostjo in močjo. Tisto, ki danes in jutri ponovno napoveduje veliko dežja in pušča za sabo neprijetne sledi. Čustva so kot voda: lahko jih zajezimo, usmerjamo, uporabimo njihove darove. Toda včasih se toliko odmaknemo od sebe in okoliščine so ravno takrat tako intenzivne, da tega preprosto ne uspemo narediti. Čustva nas odnesejo kot deroča reka in odložijo nekje daleč od doma, na neznanem bregu, dodobra premočene, utrujene, zbegane. Počasi vstanemo in ponovno iščemo svoj varni dom v upanju, da ga čustvena ujma ni odnesla.
Beseda optimizem je precej obrabljena beseda. Eni ji pojejo hvlanico, drugi jo prezirajo. Enim je nadvse domača, drugim povsem tuja. »Že po naravi sem optimističen«, povedo nekateri. »Pesimizem je moj tesni spremeljevalec«, povedo tisti, ki živijo v njegovi družbi. Tako optimizem kot pesimizem sta lahko prirojeni lastnosti in sta odvisni od okoliščin, v katerih smo rasli, se razvijali in živimo danes. Razlogov za pesimizem, roko na srce, danes ne primanjkuje. Za nekaj minut odpremo TV in imamo že več razlogov kot je prstov na eni roki ali celo obeh. Za optimizem pa žal ne morem reči, da nam jih TV posreduje na ducate. In kaj torej iz tega sledi? Živel pesimizem! Ali pa: treba je biti optimističen! Nič kolikokrat sem naletela na besede: danes moraš biti optimističen, sicer ne preživiš. Morda celo res. Toda kako biti optimističen? Lahko se v optimizem prislimo; se prepričamo, da je to edina prava pot; napišemo nekaj afirmacij, kot naprimer: »z optimizmom zrem v prihodnost« in jo nalepimo na vse možne površine okrog sebe; ali pa si nadenemo nasmeh, da bi sebe in druge prepričali, da nam gre dobro. No ja, mogoče tudi to deluje. Pa vendar mislim, da optimizem ni stvar prisile, temveč stvar izbire. Nisem naklonjena potem, ki ne ponujajo izbire. Zato tudi nisem naklonjena optimizmu, ki mi ne dopušča pesimizma. Želim se odločati ali bom danes gledala TV ali bom raje poslušala glasbo. Kaj v meni
prebuja željo po življenju? In ko naletim na oviro, želim izbirati med pesimizmom in optimizmom, ki mi ju ponuja v izbiro. In da, sama rajši izberem optimizem, toda ne vedno. Včasih se rada udomačim v sivini pesimizma, se tam pacam nekaj dni in se nato ponovno odločam, kako naprej. V tem čutim svobodo izbire. In prav to me navdaja z optimizmom.
Rožana Grdina
Ne vem, kdaj sem prvič ugotovila, kako me jesen povsem očara. Vsi meseci so krasni, toda jesen je nekaj posebnega. Njena svetloba seže globoko do srca in še dlje; njena rodovitnost je sladka in bogata; listje s svojimi barvami pričara prostor, v katerem ne poznamo časa; ni je strah izpustiti, podariti vse in se počasi prepuščati času zime, kajti zaupa svoji modrosti, ki biva onkraj vsega. Ob tem letnem času lahko tudi človek seže v globino, vse do svoje notranje lepote in modrosti. Toda za to je potrebno potovanje. In na misel mi pride naslov knjige prijatelja iz Firenc »Viaggiare e non partire – Potovati toda ne oditi«. Toda ali lahko sploh potujemo ne da bi odšli? Lahko obiščemo čudežno deželo, ne da bi pripravili kovček?
Med naravo in človekom je velika razlika. Narava nas jeseni obdarja s svojo rodovitnostjo in se nato ‘navidezno’ pusta prepusti tišini zime. Človek je drugačen. Že dajanje je za človeka velik izziv, še večji pa se je prepustiti tišini notranje praznine, ki zazija v polju zavedanja ponavadi takoj, ko nehamo brkljati v rutini vsakdana. Ta praznina je preglašena z vsakdanjimi opravki, dobrimi deli, potrebo po preživetju, po skrbi zase in za druge, … In vse to je pomembno. Toda zakaj se ob tišini človek ustraši samega sebe? Zakaj takoj napolni svoje kovčke, ne da bi odšel?
Prepotovala sem veliko notranjih pokrajin. In potrebovala sem kovčke. Toda ne z oblačili. V kovčke sem skrbno položila potovalnega duha lastne duše, njeno neizmerno radost iskanja resnice, ki me je včasih dobesedno spravila v obup. Bili so trenutki popolnega kaosa, popolne zmede. Toda bila sem na sredi poti: lahko bi se vrnila nazaj in popustila iluzijam navidezne sreče, lahko pa sem nadaljevala v duhu negotovosti iskanje svoje resnice. In v tej pustolovščini mi jesen vedno znova ponuja novo potovanje.
Svetloba, ki jo lahko občudujem jeseni, nima primerjave. S svojimi zlatimi odtenki me ponese v skrivnost bivanja. Kot bi si narava nadela oblačilo s pridihom zlato-rumeno-ornažne barve in v to oblačilo odela še mene. In takrat se potovanje začne: prostor in čas izgineta; oči vidijo onkraj oblik; duh narave nežno diha skozme; blaženost bivanja postane za hipec celo otiplijiva; lepota postane resničnost.
In svetlobi sledijo barve. Skorajda kičaste. Ko se sprehajam po poteh slovenske Istre, ki jih obdajajo grmički ruja; ko opazujem različna drevesa, vsako v svojem ritmu si na liste nadene svoj barvni pridih; ko mi vsako drevo s svojo barvo sporoča nekaj o sebi; ko opazujem barvne razpone od rumeno-rjave vse do vinsko rdeče, takrat vem, da me narava presega. Toda ne z bahanjem s svojo lepoto, temveč s preprostim tihim bivanjem. In za hipec se temu bivanju pridružim tudi sama.
In potem so tu njeni darovi: sladki, sočni, hranljivi. Danes je skoraj težko vedeti, katere sadove nam prinese jesen, saj so tržnice in trgovine obdane z raznolikim sadjem in zelenjavo vse leto. V kateri jeseni, pomladi ali poletju so jih utrgali ali nabrali? Le kdo bi vedel. Ponavadi so prestali nekaj mesecev umetne zime v različnih hladilnikih, ki jim žal ne morejo vdahniti sladkosti bivanja. Zato pa je tu trgatev, letos posebno sladka. So tukaj sočna jabolka, v katera lahko ugriznemo še pozno pozimi ali jim s toploto pečice dovolimo napolniti dom s prijetnim vonjem in okusiti njihovo naravno sladkost. Prav pečena jabolka me ponesejo na potovanje v otroštvo, v skromno preprostost bivanja.
In ne smem pozabiti na šelestenje. Na dolge sprehode po mehkem listju. Kot bi nam narava rasprostrla mehko podlago, po kateri lahko stopimo. Nekateri utrujeni od potovanja, druge pa morda čaka še dolga pot. Opazovanje listja, ki nežno pada, je potovanje brez časa. Je trenutek, ki se raztegne v večno lahnost bivanja. In ko zapiha veter in sem obdana s padajočim listjem, so moje oči rosne. Takrat vem, da sem prispela.
Obstajajo seveda tudi drugačna potovanja: izbereš destinacijo, kupiš letalsko karto, pripraviš kovčke z vso potrebno toaleto, ne pozabiš na kreditno kartico in greš na potovanje v neznane dežele. Tudi takšna potovanja se priležejo. V teh deželah se lahko zgodi veliko. Zunanje potovanje lahko izzove notranja vprašanja o smislu življenja. Lahko pa v nerganju nad agencijami, nad vsem, kar ni tako, kot bi moralo biti, minevajo dnevi in leta. Tudi ko se vrnemo s potovanja, ostanemo še vedno tam nekje. Ko smo tu, smo tam in ko smo tam, smo tu. Zveni znano, kajne? Naša pozornost nam jo pogosto tako zagode.
Toda jesen nam lahko pomaga. Ponuja nam potovanje brez odvečne prtljage. Potrebujemo kanček pozornosti, ščepec časa in malce potovalnega duha lastne duše. In dogodivščina je tu. In verjemite mi, da je lahko nepozabna. Dežele, ki jih obiščemo, so magične; trenutki večni; občutki blaženi. Skratka, jesenska pravljica se lahko začne.
Rožana Grdina
Zgornji stavek se mi je utrnil včeraj ob jutranjem umivanju zob. Misel je prišla kot odmev na nekaj pogovorov v zadnjih dneh. Začelo se je minuli četrtek, ko smo se na povabilo Studia 12 v Bežigrajski knjižnici pogovarjali o spolnosti (posnetek si lahko pogledate na spletnem portalu Studia 12), nadaljevalo ob obiranju oljk, ob kavici s prijateljico in seveda v lastnem notranjem dialogu (tega posnetka se na srečo ne da dobiti). Kako žalostno in hkrati resnično je dejstvo, da starši mnogokrat želijo, da bi njihovi otroci živeli življenje, ki ga oni sami niso. Naj bo to profesionalno, osebno, spolno, družbeno in še marsikaj. Seveda so te želje večinoma neozavščene, delujejo kot nezavedna sila, ki oživlja vse neizživete možnosti in jih usmerja na okolico. Toda prav tako se to dogaja v prijateljstvu in drugih odnosih. Kar nekajkrat drugemu svetujemo ravno tisto, kar bi sami potrebovali. Le zakaj? Morda ker je to lažje, manj ogrožajoče? Morda tudi zato, ker je drugemu težko zares prisluhniti, še težje pa ga je videti takšnega, kot v resnici je in ne samo kot odsev nas samih v drugem? Odmev na besede in stiske drugih je pogosto odmev na naše notranje stiske, ki se oglasijo ravno takrat. Človek je socialno bitje, ki pa žal pozablja, da je pomembna tudi socializacija s samim seboj in vsemi podosebnostmi, ki jih nosimo v svojem nezavednem. In prevečkrat pozabljamo, da bistvo socializacije ni prepričevati drugega, kaj je dobro zanj in za nas same, temveč slišati drugega in predvsem slišati sebe. Poti v življenju je veliko, zato naj vsak izbere svojo. Morda se bo bralo banalno, toda pod moje razmišljanje se mi je zapisal moto: živi in pusti živeti!
Rožana Grdina
Odmev na pogovorni večer
Večer bi lahko opisala kot preprost. Kot zna včasih biti ženska duša. Toda ne skromen v sledovih, ki jih je pustil. Pogovor se je sprehajal od žensk, ki so žrtve nasilja, njihovi realnosti, bolečini, stiski in nudenju pomoči, o čemer je govorila Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon; do psihološke narave ženske, njenih danosti, omejitev in izzivov iz izkušenj in spoznanj Rožane Grdina iz Akademije za psihosintezo; pa do glasbe, s katero nas je očarala in popeljala onkraj mavrice sopranistka Irena Preda in nam zaupala, kakšne so londonske ženske.
Večer je ponudil prostor za kontemplacijo slišanega. Ponudil je prostor, da se govori o ženski. Tokrat za nekatere morda preveč obarvano s težo nasilja. Toda le koga nasilje ne navda s težo? Ali naj torej o njem ne govorimo? Večer se je stekal iz preteklosti v prihodnost, iz omejitev in neprijetne resnice ženske danes do vizije, kateri sledimo. Premalo temperamenten? Morda?
Toda kljub temu me ob misli na večer navdajajo občutki ganjenosti in strasti, kot so me ob poslušanju gostij in pesmi Somewhere Over the Rainbow. Od tega večera se poslavljam s strastjo v srcu in drobcem več v mozaiku zavedanja, kako dragocena je ženska.
Rožana Grdina
Slikovito nebo, oranžni sončni zahodi s pridihom zlatega sija, jutranja svežina, … in poleg tega ponovni začetek, ponovni vstop v šolsko in delovno leto, polno novih izzivov, težkih trenutkov, izpolnjujočih občutkov, zmag in porazov, veselja in žalosti. To je življenje.
Tudi mi, sodelavci Akademije za psihosintezo, se vračamo v čas polnega delovanja. V čas, ko vas vabimo v našo družbo, v objem različnih vsebin, ki prebujajo iskrivega duha, peljejo novim izkušnjam naproti, nas podprejo s potrebnim znanjem in modrostjo za delo z drugimi. V nadaljevanju si lahko pogledate, kaj vse nas čaka in morda boste med tem našli tudi nekaj zase. Veselimo se srečanja z vami.
Rožana Grdina
Velikokrat sem se spraševala o pomenu stika in iskala mnoge načine zanj. Na svojih seminarjih vedno znova odkrivam neprecenljivo 
vrednost, ki ga stik ima. Želja po znanju je temelj razvoja. Toda to željo bi vedno morala spremljati tudi želja po stiku. Stiku, ki se začne pri sebi in nam pomaga odkrivati svojo notranjo pokrajino v kateri živijo naše omejitve, možnosti in potenciali. Od tu se odpremo drugemu in z njim vzpostavimo stik. Ta stik je temelj našega bodočega sodelovanja, strokovnega delovanja in odnosa nasploh.
Akademija za psihosintezo se s svojimi seminarji in raziskovalnim delom poglablja prav v ta stik. Stik s seboj in drugimi. Dosedanje izkušnje in raziskovanja dokazujejo, da je to potrebno. Da je bodoče delo kvalitetnejše in uspeh večji, če se znamo približati sebi in drugemu. Poseben poudarek naših izobraževanj in delavniškega dela je ta, da osvojimo sposobnost bližine in stika z drugim vendar ob tem ne izgubimo sebe in naše notranje stabilnosti. Znanje, ki ga z leti pridobivamo se ob teh izkušnjah oplemeniti. Dodamo mu globino lastnih spoznanj in nov navdih, ki plemeniti naše bodoče poslanstvo.
V nadaljevanju strani smo dodelili prostor izkušnjam udeležencev seminarja o izgorelost v Strunjanu, ki so na svoj način doživeli umetnost stika. Hvala za njihove izkušnje, ki bodo z branjem postale del vseh nas.
Rožana Grdina
Razpršenost naših misli, čustveni nemir, fizična napetost, preobremenjenost, so tista stanja osebnosti, ki nas ločujejo od tišine, za naše
delo potrebne sproščenosti in ustvarjalnosti. Narava si v zimskem letnem času ustvari pogoje za tišino tako, da pobeli bregove, gozdove, gorovja in se tako umakne v objem notranjega počitka, kjer si nabira novih moči in navdiha za cvetočo pomlad.
Tudi nam lahko sprehodi po zasneženi in umirjeni naravi pomagajo ustvariti stanje tišine. Toda stanje tišine lahko dosežemo tudi z jasnim zavedanjem, da jo za svojo osebno in strokovno rast potrebujemo. Tihi sprehodi, globoka sprostitev telesa, čustev in misli, meditacija, je samo nekaj izmed poti k tišini. Vsak jo bo z iskreno željo našel na svoj edinstveni način. Ko jo bomo enkrat izkusili in s tem tudi njene neizmerne ustvarjalne globine, bomo vedeli, kako dragocena je za nas.
Vabimo vas, de se udeležite seminarjev, kjer poleg potrebne teorije poskrbimo tudi za regeneracijo vaše osebnosti. Prav tako vas bomo popeljali v spoznavanje metod in tehnik, ki vam bodo pomagale preprečiti izgorelost ter v sebi poiskati notranjo stabilnost. Tako se boste lažje in bolj učinkovito soočali z novimi delovnimi in osebnimi izzivi.
Tiho umirjeno stanje – ki prežene vse skrbi, težave in raznovrstne ideje – predstavlja najbolj plodno okolje za pojav navdiha.
Piero Ferrucci
(iz knjige Kdo sem in kaj lahko postanem)
Vsi meseci so krasni, toda jesen je nekaj posebnega. Njena svetloba seže globoko do srca in še dlje; njena rodnost je sladka in bogata; listje s svojimi barvami pričara prostor, v katerem ne poznamo časa; ni je strah izpustiti, podariti vse in se počasi prepuščati času zime, kajti zaupa svoji modrosti, ki biva onkraj vsega. Ob tem letnem času lahko tudi človek seže v globino, vse do svoje notranje lepote in modrosti.
In v tem letnem času vas vabimo v našo družbo. Skupaj bomo osvajali nova znanja, nove veščine, poglabljali razumevanje in verjamem, tudi našli svojo modrost. Modrost, ki je za naše delo lahko globoka motivacija, smisel in navdihovalec. In seveda: s katero lahko rešujemo delovne izzive in smo kos še tako zahtevnemu uporabniku.
Topel jesenski pozdrav,
Rožana Grdina
Prelivajočo barvitost jesenskega listja so zamenjale drevesne veje, ki se ne sramujejo pokazati svoje golote. Svetloba se je še bolj odmaknila in za seboj potegnila tančico skrivnosti. Pokrajina se je te dni odela v prostrano belo odejo. Burja razkazuje svojo moč. Da, prišla je zima. Čas, ko iščemo tople kotičke; ko v rokah držimo skodelico toplega čaja, si tako grejemo dlani in pustimo, da ta občutek seže vse do srca. To je čas, ko zunanje aktivnosti zamenja potreba po trenutkih miru, tišine, bližine. In seveda čas praznikov, obdarovanj, dobrot in druženja.
Toda ob vsem tem ne pozabimo na tančico skrivnosti, ki si jo zima ogrne in nas na poseben način vabi, da sežemo onkraj nje: v tišino zasnežene noči; v prijetno svežino, ki bistri našo sposobnost zaznave, da lahko še bolj globoko začutimo toplino bivanja; v objem domačega miru ter posebnih arom in seveda v bližino sočloveka. Ta čas lahko preživimo na način, ki bo nahranil vse naše čute, ne da bi pretiravali in podlegli pretirani decembrski evforiji.
Preživimo december v objemu čarobnosti in tihe radosti, ki si jo bomo delili v teh prazničnih dnevih, ki prihajajo.
Prijetne praznike vam želimo in naj vrata v novo leto ne odpre nihče drug kot Ljubezen.
Rožana Grdina
