Že velikokrat sem se počutila kot ”čustveni jojo”. Včasih je bila špagica krajša in lažje obvladljiva, včasih pa sem pozabila kdo sploh z mano ”jojira”, ker je bila špagica dolga in povsem neobvladljiva. Kakorkoli, nikoli mi ob tem ni bilo prijetno. Čutila sem, da me notranje boli, razjeda in skeli. Doseženo ravnovesje je ponovno izgubilo tla pod nogami. Počasi sem se v podobnih igricah naučila čustveno ”stati inu obstati”. Bi lahko temu rekli čustvena inteligenca ali preprosta življenjska zrelost? Vsakega nekaj. Toda čustvena samostojnost, ki jo spoznavam iz dneva v dan globlje in širše me vedno znova preseneča. Čustva brez katerih bi bila naša življenja izredno pusta, dolgočasna, brezbarvna so lahko hkrati sestavina, ki ne skopari s svojim ostrim in prodornim občutkom, da smo prestopili določeno mejo. Ta občutek me je ponovno prebudil ta konec tedna. Prestopila sem mejo spoštovanja svojega notranjega čustvenega sveta in tako dopustila razvrednotenje sebe. Boleče? Da. Poučno? Da. Življenje me je ponovno popeljajo tam, kjer preden veliko pove najprej ponudi lekcijo in nato se o njej pogovarjamo. Veliko sem se pogovarjala s seboj in potovala po pokrajini nezavednega. Odkrila kaj novega? Zagotovo. Ponovno pa sem ob tem slišala tisti tihi in znani glas svojega srca, ki verjame vame. Veliko sem hodila, kot bi vsak zunanji korak bil posledica notranjega potovanja in iskanja. Danes rahlo utrujena, toda ne prazna. Obdana z novimi spoznanji sem zrla v drsečo pokrajino. Dopoldan, pred dežjem; ko so oblaki zgoščali bodoče kaplje; ko je sonce še vedno našlo prostor med njimi; ko je veter kuštral veje, da so barve pokazale največ kar so lahko; ko je listje padalo in me navdajalo z občutkom lebdenja. Vzhičenost nad to lepoto je na trenutke zamenjala resnost, skoraj strah pred njeno veličastnostjo in močjo. Tisto, ki danes in jutri ponovno napoveduje veliko dežja in pušča za sabo neprijetne sledi. Čustva so kot voda: lahko jih zajezimo, usmerjamo, uporabimo njihove darove. Toda včasih se toliko odmaknemo od sebe in okoliščine so ravno takrat tako intenzivne, da tega preprosto ne uspemo narediti. Čustva nas odnesejo kot deroča reka in odložijo nekje daleč od doma, na neznanem bregu, dodobra premočene, utrujene, zbegane. Počasi vstanemo in ponovno iščemo svoj varni dom v upanju, da ga čustvena ujma ni odnesla.
Napiši komentar
