Ne vem, kdaj sem prvič ugotovila, kako me jesen povsem očara. Vsi meseci so krasni, toda jesen je nekaj posebnega. Njena svetloba seže globoko do srca in še dlje; njena rodovitnost je sladka in bogata; listje s svojimi barvami pričara prostor, v katerem ne poznamo časa; ni je strah izpustiti, podariti vse in se počasi prepuščati času zime, kajti zaupa svoji modrosti, ki biva onkraj vsega. Ob tem letnem času lahko tudi človek seže v globino, vse do svoje notranje lepote in modrosti. Toda za to je potrebno potovanje. In na misel mi pride naslov knjige prijatelja iz Firenc »Viaggiare e non partire – Potovati toda ne oditi«. Toda ali lahko sploh potujemo ne da bi odšli? Lahko obiščemo čudežno deželo, ne da bi pripravili kovček?
Med naravo in človekom je velika razlika. Narava nas jeseni obdarja s svojo rodovitnostjo in se nato ‘navidezno’ pusta prepusti tišini zime. Človek je drugačen. Že dajanje je za človeka velik izziv, še večji pa se je prepustiti tišini notranje praznine, ki zazija v polju zavedanja ponavadi takoj, ko nehamo brkljati v rutini vsakdana. Ta praznina je preglašena z vsakdanjimi opravki, dobrimi deli, potrebo po preživetju, po skrbi zase in za druge, … In vse to je pomembno. Toda zakaj se ob tišini človek ustraši samega sebe? Zakaj takoj napolni svoje kovčke, ne da bi odšel?
Prepotovala sem veliko notranjih pokrajin. In potrebovala sem kovčke. Toda ne z oblačili. V kovčke sem skrbno položila potovalnega duha lastne duše, njeno neizmerno radost iskanja resnice, ki me je včasih dobesedno spravila v obup. Bili so trenutki popolnega kaosa, popolne zmede. Toda bila sem na sredi poti: lahko bi se vrnila nazaj in popustila iluzijam navidezne sreče, lahko pa sem nadaljevala v duhu negotovosti iskanje svoje resnice. In v tej pustolovščini mi jesen vedno znova ponuja novo potovanje.
Svetloba, ki jo lahko občudujem jeseni, nima primerjave. S svojimi zlatimi odtenki me ponese v skrivnost bivanja. Kot bi si narava nadela oblačilo s pridihom zlato-rumeno-ornažne barve in v to oblačilo odela še mene. In takrat se potovanje začne: prostor in čas izgineta; oči vidijo onkraj oblik; duh narave nežno diha skozme; blaženost bivanja postane za hipec celo otiplijiva; lepota postane resničnost.
In svetlobi sledijo barve. Skorajda kičaste. Ko se sprehajam po poteh slovenske Istre, ki jih obdajajo grmički ruja; ko opazujem različna drevesa, vsako v svojem ritmu si na liste nadene svoj barvni pridih; ko mi vsako drevo s svojo barvo sporoča nekaj o sebi; ko opazujem barvne razpone od rumeno-rjave vse do vinsko rdeče, takrat vem, da me narava presega. Toda ne z bahanjem s svojo lepoto, temveč s preprostim tihim bivanjem. In za hipec se temu bivanju pridružim tudi sama.
In potem so tu njeni darovi: sladki, sočni, hranljivi. Danes je skoraj težko vedeti, katere sadove nam prinese jesen, saj so tržnice in trgovine obdane z raznolikim sadjem in zelenjavo vse leto. V kateri jeseni, pomladi ali poletju so jih utrgali ali nabrali? Le kdo bi vedel. Ponavadi so prestali nekaj mesecev umetne zime v različnih hladilnikih, ki jim žal ne morejo vdahniti sladkosti bivanja. Zato pa je tu trgatev, letos posebno sladka. So tukaj sočna jabolka, v katera lahko ugriznemo še pozno pozimi ali jim s toploto pečice dovolimo napolniti dom s prijetnim vonjem in okusiti njihovo naravno sladkost. Prav pečena jabolka me ponesejo na potovanje v otroštvo, v skromno preprostost bivanja.
In ne smem pozabiti na šelestenje. Na dolge sprehode po mehkem listju. Kot bi nam narava rasprostrla mehko podlago, po kateri lahko stopimo. Nekateri utrujeni od potovanja, druge pa morda čaka še dolga pot. Opazovanje listja, ki nežno pada, je potovanje brez časa. Je trenutek, ki se raztegne v večno lahnost bivanja. In ko zapiha veter in sem obdana s padajočim listjem, so moje oči rosne. Takrat vem, da sem prispela.
Obstajajo seveda tudi drugačna potovanja: izbereš destinacijo, kupiš letalsko karto, pripraviš kovčke z vso potrebno toaleto, ne pozabiš na kreditno kartico in greš na potovanje v neznane dežele. Tudi takšna potovanja se priležejo. V teh deželah se lahko zgodi veliko. Zunanje potovanje lahko izzove notranja vprašanja o smislu življenja. Lahko pa v nerganju nad agencijami, nad vsem, kar ni tako, kot bi moralo biti, minevajo dnevi in leta. Tudi ko se vrnemo s potovanja, ostanemo še vedno tam nekje. Ko smo tu, smo tam in ko smo tam, smo tu. Zveni znano, kajne? Naša pozornost nam jo pogosto tako zagode.
Toda jesen nam lahko pomaga. Ponuja nam potovanje brez odvečne prtljage. Potrebujemo kanček pozornosti, ščepec časa in malce potovalnega duha lastne duše. In dogodivščina je tu. In verjemite mi, da je lahko nepozabna. Dežele, ki jih obiščemo, so magične; trenutki večni; občutki blaženi. Skratka, jesenska pravljica se lahko začne.
Rožana Grdina
Napiši komentar
