Začetnik in utemeljitelj psihosinteze je italijanski psihiater in psihoterapevt Roberto Assagioli (1888 – 1974). Assagioli je v psihosintezi povezal, nadgradil in nadaljeval delo svojih kolegov in predhodnikov, velikih psihologov prejšnjega stoletja: S. Freuda, A. Adlerja, V. Frankla, E. Fromma, A. Maslowa, R. Desoilleja in drugih.
Prav posebej velja izpostaviti C. G. Junga, s katerim je Assagioli po prvem srečanju v psihiatrični bolnici Burgholzli v Švici prijateljeval in dolga leta delil svoja spoznanja.
Psihosintezo je Assagioli bolj kot vedo o psihoterapiji imenoval veda o vzgoji človeka. Posameznika je predstavil kot dinamično večplastno bitje, v katerem je zdravo jedro, ki se lahko zaveda in raste.
V nasprotju z eksistencialno psihologijo je menil, da samost ‘ni dokončna ali esencialna’. Assagioli je menil, da je ‘neposredna izkušnja sebe, čistega samo-zavedanja’, tisto, kar je resnično. Osrednja tema njegove psihologije je samouresničitev in interidividualna psihosinteza v eno človeštvo. Psihosinteze si ni zamislil kot teorije ali ekskluzivne metode. Psihosinteza proočuje človeka kot osebnost in dušo na znanstven način.
Morda je prav slednje navdihnilo številne sodobne psihologe, terapevte in svetovalce ter jih vzpodbudilo, da so psihosintezo razširili v več kot 60 držav po celem svetu. Danes je tudi med vzgojitelji, pedagoškimi delavci, zaposlenimi v zdravstvenih in socialnih službah ter prostovoljskih društvih priznana metoda samovzgoje, osebne rasti in načina življenja.
