ASERTIVNOST V PRAKSI – sinteza odločnosti in ljubezni
Šolski razgledi – 3.6.2011
Eden izmed zahtevnih izzivov pedagoga je sposobnost ustvariti prostor v katerem se približuje zastavljenim ciljem, potrebam in vse bolj tudi zahtevem na način, ki ne ogroža njega samega in okolice v kateri deluje. Lahko bi rekli, da je to kar visoko postavljen ideal, ki lahko prav zaradi nezmožnosti njegovega doseganja in posledično velike frustracije ustvari prav nasprotno vzdušje. Vzdušje v katerem se pedagog počuti nemočnega, nesposobnega in s časom razočaranega. Z ideali je potrebno ravnati previdno, predvsem pa jih nenehno uravnovešati z realnostjo v kateri živimo in delujemo.
Toda kljub temu jih potrebujemo, kajti prav težnja po doseganju drugačnega stanja je tista, ki nas popelje k rasti, spremembi, uspehom in res je, včasih tudi k razočaranju. In eden od teh idealov, ki sloni na potrebi pedagoga in vseh tistih, ki delujemo v bližnjem stiku z drugim človekom je ta, da zmoremo delovati odločno in hkrati ljubeče. Hm, nič kaj enostavno se ne bere, kaj šele izvaja. Toda sinteza teh dveh kvalitet je nov korak naprej, v drugačne odnose in drugačno vzgojo. Z eno besedo bi lahko to sposobnost poimenovali asertivnost. Ker je sama beseda tujka lahko pri nas srečamo različne razlage in interpretacije te besede. Vendar vse se vrtijo okrog odločnosti, vztrajnost, sposobnosti postavljanja meja na neogrožujoč način, zavedanja svojih potreb, lastne afirmacije, realizacije, … Sama jo na podlagi dosedanjih izkušenj in raziskovanja razumem kot sintezo dveh ključnih kvalitet. To sta odločnost in ljubezen.
Veliko pedagogov se pri svojem delu srečuje s težavo postavljanja meja, s kvaliteto odločnosti. Kar nekaj primerov krasnih pedagogov sem spoznala, ki so predano in ljubeče opravljali svoje poslanstvo, toda v trenutkih, ko so jih okoliščine izvale in pritiskale nanje so bili nezmožni uporabiti svojo odločnost, da bi iz te situacije izstopili iz šli naprej. Vrteli so se v začaranem krogu, ki jih je počasi vlekel s neprijetno stanje, polno grenkih trenutkov in občutkov nerazumevanja. In kar nekaj teh pedagovov je ob raziskovanju ravnanja s čustvom jeze in agresivnosti imelo težave. Čustvo jeze je zanje predstavljalo velik zalogaj. Če se je le dalo, so to čustvo odmaknili, ga potlačili, se mu izmikali. Toda čustvo je energija in študenti Univerze za fiziko so me podučili, da energija, ki ni uporabljena postane nekoristna. In enako je s čustvi: energija jeze, ki ni sprejeta, izražena in uporabljena postane nekoristna in pogosto škodljiva. Ta energija se kotali v naši psihološki pokrajini brez zdrave usmeritve in izkoristka. Energija čustva jeze je za odločnost ključna. Je gorivo, ki daje odločnosti pogon.
Poznamo pa tudi drugačne ljudi. Zmorejo veliko odločnosti, akcije in delovanja, toda zmorejo tudi veliko nasilja. Nemalokrat se zgodi, da odločnost postane neke vrste »diktator«. Oseba svojo čustveno energijo uporabi za doseganje ciljev, kar je dobro. Toda način, ki ga uporablja ne vključuje in ne upošteva drugega človeka. Sila, ki potiska k delovanju je brezbrižna do svoje okolice. Takšna oseba sicer nima težav z izražanjem jeze, ima pa kar nekaj težav z izražanjem ljubečega načina delovanja. Asertivnost vključuje sposobnost pravilnega ravnanja s čustvom jeze. Aristotelj je dejal:«Razjeziti se res ni težko. To zna vsak. Toda razjeziti se v pravem trenutku, na pravo osebo, iz pravega razloga in na pravi način je umetnost.« In le kdo se z njim ne bi strinjal. In njegova misel skriva v sebi prav sposobnost sinteze odločnosti in ljubezni, kajti ljubezen je tista, ki zmore sočutja, razumevanja, sprejemanja, empatije, spoštovanja drugega in zmore energijo odločnosti izraziti na način, ki ne bo ogrožala njega samega in njegove okolice. Odločnost pa je tista, ki zmore narediti korak naprej, slediti viziji, poslanstvu, cilju, načrtu, svojemu notranjemu hrepenenju po drugačnemu načinu življenja, delovanja, vzgoje in rasti. Brez odločnosti ostajamo na mestu. Sicer polni ljubezni in empatije, toda brez moči, da bi to delili naprej in sledili svojim sanjam.
Kaj več lahko dajemu otrokom, kot sposobnost slediti svojim sanjam, svoji viziji na način, ki drugega ne izključuje, ne ignorira, ne zanika, temveč ga vključi, upošteva in spoštuje kljub njegovi drugačnosti. To ne pomeni, da ugodimo vsaki malenkosti drugega, temveč da smo sposobni to malenkost ali veliko zahtevo na pravilen način odmakniti od sebe, od situacije, ne da bi pri tem zanikali drugega. Biti asertiven ne pomeni, da se z razočaranji in konflikti ne bomo več srečevali, da bo vse teklo tako, kot si sami želimo. Asertivnost nam daje možnost, da se s konflikti in izzivi srečujemo na drugačen način: z večjo ustvarjalnostjo; z večjim občutkom za svoje potrebe in potrebe drugega; z upoštevanjem čustev in konstruktivno uporabo njihovih energij; z upoštevanjem lastnih hrepenenj, viziji, sanj ter aktivacijo poguma in odločnosti, da tem sanjam sledimo.
Morda je ideal asertivnosti visoko postavljen? Morda. Toda ljubezen in odločnost sta kvaliteti, ki bosta dobro deli nam in drugim. Zato je vredno poskusiti in se podati na pot njune vzgoje in sinteze.
Rožana Grdina
Napiši komentar
