Zakaj je prav čustvo jeze tisto, ki povsod tam kjer se pojavi: v razredu, zbornici, sestankih, doma, … povzroči velike napetosti?
(Didakta, november 2010)
Nekje je nekoč pisalo: čustva so kot pismo, ki ga dobimo v poštni nabiralnik, če pismo odpremo bomo vedeli kaj v njem piše, sicer bo za vedno ostalo neznanka. V primeru čustev kot so veselje, navdušenje, razigranost nam pisma ni problem odpreti. Nekako se to zgodi spontano. Ker so čustva za doživljanje prijetna smo veliko bolj odprti za njihova sporočila. Toda hitro se naše zanimanje spremeni, ko imamo pred seboj čustvo jeze, strahu ali žalosti. Čeprav osnovna in dragocena čustva jih pogosto tako odrasli kot otroci ne sprejmemo. Čustva imajo v otrokovem razvoju velik pomen, prav z njihovo pomočjo se otrok uči socializacije, razumevanja svojih potreb in potreb drugih, uči se altruizma in drugih pomembnih vrednot za življenje. Čeprav se o tem veliko več piše in govori kot nekoč, se pri otroku pogosto veliko bolj ceni njegovo znanje, kot pa čustveno pismenost. Otrok je samo čisto in jasno zrcalo družbe. Današnja družba pa ne kaže v odnosu do čustvene zrelosti nobene jasne vizije. Zato je toliko bolj dragoceno, ko slišimo in beremo, da se nekatere šole lotevajo dragocenih projektov, ki otroke, učitelje in starše učijo čustvene pismenosti.
Eno izmed ”neprijetnih čustev”, ki pestijo tako otroka, učitelja kot starša je jeza. Ona pride iznenada, nas preseneti, razburi, poviša količino adrenalina, nad seboj izgubimo nadzor, kričimo ali pa vso njeno napetost zadržimo v sebi, jo skrijemo ali oblečemo v jok, ne da bi se tega sploh zavedali. Vzemite si čas in opazujte kdaj otroka, ko mu nekaj ne odgovarja, ko vztraja in želi doseči svoje pa mu te možnosti ne damo. Določeni otroci se bodo razjezili in to jasno pokazali. Določeni pa bodo zaripli v obraz vendar bodo svojo jezo požrli in po licih bodo stekle solze. To sta dva pri otroku najbolj pogosta načina izražanja čustva jeze. Seveda je prvi veliko bolj nadležen za tistega, ki je v vlogi učitelja, starša, svetovalca, …Na prvi pogled lažje se je soočiti z otrokom ali odraslim, ki svojo jezo obleče v jok ali jo hitro skrije. Vidimo sicer, da nekaj ni v redu, vendar to ne moti procesa poučevanja, domačega kosila in podobno. Za odraslega je takšen otrok bolj obvladljiv. Vendar škodo, ki si jo otrok dela s tem je pa zanj veliko večja. Otrok odraslemu sicer dela ”uslugo”, toda ta usluga ga na dolgi rok stane preveč. Seveda nič manj škodljiv ni izbruh jeze pri otroku v okolju, kjer tega ne obvladujejo. Učitelj, starš ali druga odrasla oseba, ki se s čustvom jeze pri sebi še ni srečala na štiri oči bo pri takšnem izbruhu otroka ostala šokirana, prestrašena, nemočna ali pa uporabila enako orožje in napadla. Odrasli smo si izdelali tri najbolj pogoste strategije odzivanja in izogibanja čustva jeze. Jeze in agresivnosti se bojimo. Strah nas povsem ohromi. To otroci ali jezni odrasli opazijo. Počutijo se močnejše, gredo se igre moči. Tako izgubljamo svojo avtoriteto kot človek, pedagog, vzgojitelj, kot strokovni delavec. Izbruhnemo povsem brez nadzora in to v najmanj primernem trenutku. To je lahko v razredu, zbornici, pisarni, na sestanku, doma … Ta izbruh pa potem obžalujemo in počasi zapademo v občutek krivde. Vrtimo se v začaranem krogu. V obeh primerih se počutimo nebogljeno. Ko izbruhnemo pismo sicer odpremo, vednar ga brez nadzora raztrgamo. Jezo potlačujemo in tako se se le ta kopiči v osebi kot zamera, črnogledost, pesimizem, kriticizem, sarkazem, … To so za osebo in za druge zelo naporna stanja. Pogosto pripeljejo prav tako do konflikta, četudi se je človek s potlačitvijo jeze temu želel izogniti. Pogosto pa pripelje tudi do bolezni, pomanjkanja energije, brezvoljnosti. Nabiralnik postaja iz dneva v dan bolj nabit s pismi in sporočili, ki smo jih spregledali. Morda nas pismo vabi na potovanje pomembnih odločitev za naše življenje, ki bodo čustvo jeze preobrazili v zdravo skrb zase za katero nam pa včasih primanjkuje energije. Čustvo jeze pa to energijo ima.
Teh strategij se s časom nelezejo tudi otroci, ki z nami živijo doma in v razredu. V vseh naštetih načinih, tako pri otroku, kot pri odraslem jeza ‘zmaguje’. Zmaguje njej slepi del, njena ugrabljenost v napačne načine odzivanja in ravnanja z njo. Takšni načini so ovira, ki preprečuje zdrav odnos do sebe in drugih. Blokira tisto vitalnost, ki jo tako otrok kot odrasel potrebuje za doseganje pomembnih življenjskih ciljev. Če bi pisma jeze sproti odpirali, jih pozorno in ljubeče prebrali bi opazili in čutili, da je v njej dragocena moč, vitalnost in energija.
Kje in kako začeti? Dragi odrasli, učitelji, starši, svetovalci, prijatelji, … začnimo svoji jezi biti kos. Ko val jeze pride, ne bežimo, temveč izobražujmo se v smeri osvajanja novih strategij in uporabe orodij, da bomo to jezo uporabili za napredek. Pokažimo otrokom spretne veščine ravnanja s tem čustvom. Ko se otrok razjezi ne pozabimo dihati, ga opazovati in videti v njegovo globino ter se odzivati tako, da bo otrok v nas začel verjeti, zaupati in nas spoštovati.
Rožana Grdina, Akademija za psihosintezo
Napiši komentar
