(Rožana Grdina – Šolski razgledi, januar 2010)
Le nekaj let nazaj je pojem izgorelosti ali z drugimi besedami “burn-out” bil skoraj neznanka. Tu pa tam smo lahko slišali za to stanje, ki je pestilo določene ljudi. Danes je vse več ljudi, ki zase pravijo, da izgorevajo. V začetku so to bili predvsem ljudje, ki so delovali v poklicih pomoči, torej pedagogi, zdravstveni delavci, socialni delavci in delavci v podobnih poklicih. Danes se stanje izgorelosti pojavlja skoraj v vseh poklicih. Osebno me to prav nič ne čudi, kajti v določenih trenutkih lahko rečem, da se mi celotna družba in sistem zdita povsem izgorela. Pehanje za dosego ciljev, ki ne prinašajo pričakovanega zadovoljstva je le eden od mnogih razlogov za to stanje. Birokratizacija vsakega poklica, tudi tistega, ki je nekoč bil povsem posvečen stiku z drugim človekom, je danes po besedah tistih, ki so v to vpeti, velik razlog, da počasi izgorevajo. Nezadovoljstvo vse večjega števila ljudi narašča. Tako strokovni kader kot uporabniki se počutijo osiromašene za možnost izražanja vrednot, ki jih osmišljajo. Kako je do tega prišlo, bi lahko na dolgo pisali in razpravljali in verjamem, da bi skupaj lahko prišli do pomembnih spoznanj. In na svojih seminarjih ljudi povabim, da o tem razmišljajo, se pogovarjajo, da svoja mnjenja in opažanja delijo s svojimi sodelavci. To je eden izmed načinov, da se neustreznost sistema spremeni. Pa naj je to majhen sistem kot družina, manjše podjetje ali večji kot šola, šolstvo, sociala, zdravstvo.
Drugi način, da izgorelosti preprečimo in jo pozdravimo pa je vsekakor obrat k sebi. Pregovor pravi, da je navada železna srajca in prav naše psihološke navade so pogosto razlog, da se znajdemo v objemu izgorelosti. Brez osebne preobrazbe torej ne gre. Res je, da je pravilna organizacija dela in sistema dober temelj, da do izgorelosti ne pride. Toda v kolikor bodo znotraj osebe še vedno živele nezdrave navade, bo tveganje izčrpanosti stalno prisotno. In ob prvem večjem življenjskem izzivu, naj bo ta povezan s profesionalnim ali osebnim življenjem, je lahko srečanje z izgorelostjo neizogibno.
In kakšne so torej najbolj pogoste psihološke navade pedagogov, ki so vaba za stanje izgorelosti? Izpostavila jih bom le nekaj, ki jih prepoznava veliko pedagogov, ki obiščejo naše seminarje.
Jaz to zmorem! To prepričanje je gonilo za določen način delovanja, ki ne pozna meja in je velikokrat slepo. Čeprav je oseba že krepko v stiski in izčrpana, tako fizično kot psihično, bo ta navada še vedno preganjala človeka in mu šepetala: saj zmoreš. Pozor! Tukaj nimam v mislih spodbudnih besed, ki si jih včasih notranje govorimo, da naredimo nov korak in gremo novim izzivom naproti. V teh primerih so besede kot oporni steber, v primeru nezdrave navade pa prava preganjavica. Z iskrenostjo do sebe bomo hitro ugotovili, kakšen učinek imajo na nas.
Samo še to postorim, pa grem! Kar veliko ljudi pozna te besede, ki se nikoli zares ne končajo. Past te navade je, da ni nikoli dovolj sita. Morda se boste v teh besedah prepoznale ravnateljice, ravnatelji, razredniki in vsi tisti, ki skrbite za določeno skupnost ljudi in nemalokrat želite opraviti preveč stvari sami. Ta navada je lahko nastala kot odmik od določenih težav in življenjske stiske. Morda se je oseba bolje počutila v delu, kot pa doma. Morda je z delom polnila svoj občutek koristnosti ali pa bežala od bolečine. Kompenzacija je še ena od slabih navad. Da zapolnimo praznino, zatremo bolečino, dvignemo nivo občutka lastne vrednosti, smo včasih pripravljeni na nemogoče podvige. Vendar naj bo podvig še tako velik, ne bomo zares preobrazili tistega dela nas samih, ki je skrit v temi in drži nitke našega delovanja.
Vloga rešitelja je še eden od psiholoških načinov delovanja, ki vzgaja slabe navade. V prepričanju, da MORAMO pomagati, narediti, spremeniti, je žal pogosto razlog nasilja nad drugimi in seboj. Pedagoški poklic je res delovanje v dobro drugega, kar prinaša s seboj past rešiteljstva in s tem pogosto tudi superiornost, kot nadomestilo za pravo in zdravo avtoriteto. Prav tako se rešiteljstvo zna dobro skriti za opravičilom odgovornosti in žugati tistim, katerim je spodletelo ali pa imajo drugačen pogled. Največja nevarnost delovanja pod vlogo rešitelja pa je seveda izčrpanost.
Vloga žrtve je nasprotje rešiteljstva. Ta vloga človeka navdaja z občutki nemoči, manjvrednostimi kompleksi, podpira tarnanje, oseba si v mislih vse bolj ponavlja, kako je uboga, kako ne zmore, kako je življenje krivično. Takšne osebe se ovijejo v vlogo žrtve, ker ne znajo ali ne zmorejo izražati svojega mnenja in ker s taknim načinom delovanja želijo pritegniti pozornost drugih. Pedagog v vlogi žrtve bo težko navdihnil učence, da mu sledijo, jim bo pa znal prebuditi občutek, da so nehvaležni do njegovega dela.
Ne znati reči ne, je navada, ki ima veliko uporabnikov. Njen izvor je povezan z občutki majhne lastne vrednosti, strahom pred zavrnitvijo, pred avtoriteto in prepričanjem, da so drugi pomembnejši od nas samih. Da je zadovoljstvo drugih pokazatelj našega uspeha in seveda nezadovoljstvo drugih pokazatelj našega neuspeha. Takšna oseba sprejema vse naloge, vsa opravila, vse manipulacije z upanjem, da bo tako več vreda in seveda, kot pogosto temu pravimo, ‘pridna’.
Zgoraj našteta psihološka stanja in navade se med seboj zelo prepletajo in podpirajo. Zato se človek mnogokrat znajde v težavah prepoznati, kaj ga sploh žene v nepravilno delovanje. Vse nezdrave navade so nekoč bile mehanizmi preživetja, s katerimi smo si zagotovili ljubezen, naklonjenost in bližino. Te navade so pognale globoke korenine. In če jih želimo spremeniti, se je potrebno podati na potovanje psihološke preobrazbe vse tja do teh korenin, jih začutiti, spoznati, razumeti in vanje pripeljati novo zavedanje. To omogoča, da bodo iz teh korenin zrasle nove navade, ki bodo krepile zdravo ravnovesje med nami in drugimi, se potegovale za zdrave vrednote in tako krepile družbo, v kateri bo izgorelost samo še bežen spomin.
Napiši komentar
