(Šolski razgledi, junij 2007)
Ko govorimo o avtoriteti srečamo veliko različnih predstav in mnenj kaj avtoriteta je: je avtoriteta nujno potrebna in zakaj, kako naj človek uveljavlja svojo avtoriteto, iz kje izvira, se je da naučiti oziroma vzgojiti in podobno. Ko pokukamo v slovar slovenskega knjižnega jezika preberemo naslednje: »avtoriteta -e ž (e) ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja: imeti, uživati avtoriteto; to mu jemlje avtoriteto; učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu; zastavil je vso svojo avtoriteto; očetova, profesorjeva avtoriteta / avtoriteta države, partije / kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto; on je največja avtoriteta v atomski fiziki.«
Ko to prebiram ugotovim, da je avtoriteta kvaliteta ali lastnost, ki je izključno vezana na funkcijo, ki jo oseba opravlja ali vlogo, ki jo živi: učitelj, profesor, oče, politik, znanstvenik, … Pa vendar mi nekaj manjka. In misli me ponesejo nazaj v moja otroška leta, leta šolanja, študija, dela. In si postavim vprašanje: kdo je zame bil avtoriteta, kakšne kvalitete je ta človek imel, izražal, živel? In pustim, da vtisi prihajajo … Učitelj je bil pravičen, strog, srčen, vedno je znal pritegniti moje zanimanje za predmet; šef je bil človeški, razumel je bolezen, sprejemal pomanjkljivosti in pohvalil prednosti. In ne morem si kaj, da ne ugotovim, da moje doživljanje avtoritete sega globlje od funkcije ali vloge človeka. Sega v globine njega samega, njegove človečnosti, sočutja, emaptije, samospoštovanja, zaupanja, samoobvladovanja, … In tako dojamem, da je avtoriteta nekaj kar prihaja iz človeka in se sreča s tistim, kar oseba opravlja kot poklic, kot funkcijo in vlogo. In razmišljam še naprej … Misli, ki se odvijajo se spominjajo avtoritete, ki je izhajala zgolj iz funkcije ali vloge. Žal so tukaj predvsem prisotne drugačne lastnosti: nedostopnost, hladnost, vzvišenost, včasih celo napuh, okostenelost, neprilagodljivost, želja po moči in prepričanost, da je do nje upravičen. In kar me je najbolj motilo: ni bilo stika. Bil je odnos me mano in njegovo funkcijo in ne odnos med mano in njo ali njim kot subjekotm. Tukaj sem osebo doživljaja kot subjekt, ki je povsem odvisen od funkcije, še več, on je funkcija sama in vse izhaja iz nje in se vanjo izteka.
Danes, po letih psihološkega dela in izobraževanja lahko bolje in globlje razumem težave avtoritete. Lahko bi rekli, da sta dve obliki avtoritete. Avtoriteta, ki izhaja iz funkcije, vloge ali poklica, ki ga opravljamo. Ter druga oblika avtoritete, ki izvira iz nas samih, naše osebnosti, našega jaza. Obe avtoriteti sta pomembni in potrebni in če želimo zares biti »zdrava« avtoriteta je potrebno težiti k temu, da ju združimo, povežemo, naredimo sintezo obeh. Če želi učitelj imeti avtoriteto v razredu, se seveda lahko poslužuje samo prve oblike, tiste, ki izhaja iz vloge, vendar bodo učenci to zaznali in pogrešali bodo avtoriteto, ki izvira iz njega samega. Pogrešali bodo pristen stik, za katerega pa se je potrebno podati globlje vase in svojo notranjo avoriteto, tisto, ki izvira iz našega jaza. Poznam ljudi, ki se bojijo uporabiti avtoriteto funckije, ker se bojijo zgubiti priljubljenost ali jih je strah odziva otroka, starša, šefa, … Obstajajo ljudje, ki ne živijo svoje avtoritete jaza, ker se bojijo, da bi nekdo videl globlje, kot se je sam pripravljen razkriti. Bojimo se pokazati v svoji ranljivosti, ker menimo, da bomo zgubili avtoriteto. Morda se vam bo zdelo čudno, vendar veliko ljudi je avoriteto pridobilo prav s svojo ranljivostjo in človečnostjo. Avtoriteta funkcije je za spoznavanje lažja, saj je bolj vidna: učitelj zakriči ali obmolkne, da opozori na nemir; šef nas pokliče na razgovor, ker dela še nismo opravili; profesor nas vrže na izpitu, ker nismo obiskovali predavanj; oče nam prepove večerne izhode, ker nismo uredili svoje sobe. Avtoriteta jaza pa je bolj skrita in zahteva temeljito in ljubeče samoraziskovanje. Avtoriteta jaza vsebuje naše skrite originalnosti, naše bolečine, našo notranjo moč, naše skrite potenciale, ki lahko navdahnejo tudi naše delovno okolje. Na enem izmed seminarjev o avtoriteti so bile izkušnje udeležencev dragocene. Udeleženec je ugotovil, da se avoriteta z leti spreminja. Nekoč jo je gradil na pravičnosti in poštenosti, danes vanjo vključuje tudi dobroto in empatijo. Druga udeleženka je ugotovila, da je avtoriteta možna takrat, ko je kreativna, ko se lahko odmakne od vsebine predavanja in se tako lahko približa drugemu. Avtoritete, ki so vezane na funkcijo so si med seboj podobne in jih različni ljudje tudi podobno doživljajo: moč, sposobnost, pravičnost, poštenost, doslednost, znanje, vpliv, … Medtem ko so avtoritete jaza med seboj različne, tako kot se med seboj razlikujemo ljudje. In prav to naredi človeka originalnega, pristnega. Nekdo bo avtoriteto živel z nežnostjo, drugi z energičnostjo, tretji z natančnostjo. In če se vrnem k začetnim vprašanjem lahko danes odgovorim, da je avtoriteta nujno potrebna kvaliteta, ki jo še kako potrebujemo vsi tisti, ki se pri svojem delu srečujemo z vodenjem, predavanjem, poučevanjem, starševstvom, … Vendar še bolj nujno je, da ne pozabimo, da je avtoriteta kvaliteta našega globljega jaza in če želimo biti avtoriteta zunaj sebe, je s tem tesno povezana tudi avtoriteta znotraj nas samih. Zmoremo nadzorovati svoja čustva? Lahko znotraj sebe uskladimo različne in nasprotne si glasove glede iste zadeve? Lahko slišimo svoj notranji glas, ki je svoboden vseh omejitev in zato najbolj objektiven opazovalec? Če tega še ne zmoremo je dobro, da se podamo na pot samoraziskovanja in učenja. To nas bo pripeljalo do notranje avtorite, avoritete našega jaza, ki bo v stiku z vlogo, ki jo živimo in njeno avtoriteto postala vizija lastnega razvoja in razvoja otrok, mladostnikov, družine in vseh tistih s katerimi si delimo velik čas našega življenja.
Rožana Grdina, Akademija za psihosintezo
Napiši komentar
