Beseda optimizem je precej obrabljena beseda. Eni ji pojejo hvlanico, drugi jo prezirajo. Enim je nadvse domača, drugim povsem tuja. »Že po naravi sem optimističen«, povedo nekateri. »Pesimizem je moj tesni spremeljevalec«, povedo tisti, ki živijo v njegovi družbi. Tako optimizem kot pesimizem sta lahko prirojeni lastnosti in sta odvisni od okoliščin, v katerih smo rasli, se razvijali in živimo danes. Razlogov za pesimizem, roko na srce, danes ne primanjkuje. Za nekaj minut odpremo TV in imamo že več razlogov kot je prstov na eni roki ali celo obeh. Za optimizem pa žal ne morem reči, da nam jih TV posreduje na ducate. In kaj torej iz tega sledi? Živel pesimizem! Ali pa: treba je biti optimističen! Nič kolikokrat sem naletela na besede: danes moraš biti optimističen, sicer ne preživiš. Morda celo res. Toda kako biti optimističen? Lahko se v optimizem prislimo; se prepričamo, da je to edina prava pot; napišemo nekaj afirmacij, kot naprimer: »z optimizmom zrem v prihodnost« in jo nalepimo na vse možne površine okrog sebe; ali pa si nadenemo nasmeh, da bi sebe in druge prepričali, da nam gre dobro. No ja, mogoče tudi to deluje. Pa vendar mislim, da optimizem ni stvar prisile, temveč stvar izbire. Nisem naklonjena potem, ki ne ponujajo izbire. Zato tudi nisem naklonjena optimizmu, ki mi ne dopušča pesimizma. Želim se odločati ali bom danes gledala TV ali bom raje poslušala glasbo. Kaj v meni
prebuja željo po življenju? In ko naletim na oviro, želim izbirati med pesimizmom in optimizmom, ki mi ju ponuja v izbiro. In da, sama rajši izberem optimizem, toda ne vedno. Včasih se rada udomačim v sivini pesimizma, se tam pacam nekaj dni in se nato ponovno odločam, kako naprej. V tem čutim svobodo izbire. In prav to me navdaja z optimizmom.
Rožana Grdina
Napiši komentar
