Zgornji stavek se mi je utrnil včeraj ob jutranjem umivanju zob. Misel je prišla kot odmev na nekaj pogovorov v zadnjih dneh. Začelo se je minuli četrtek, ko smo se na povabilo Studia 12 v Bežigrajski knjižnici pogovarjali o spolnosti (posnetek si lahko pogledate na spletnem portalu Studia 12), nadaljevalo ob obiranju oljk, ob kavici s prijateljico in seveda v lastnem notranjem dialogu (tega posnetka se na srečo ne da dobiti). Kako žalostno in hkrati resnično je dejstvo, da starši mnogokrat želijo, da bi njihovi otroci živeli življenje, ki ga oni sami niso. Naj bo to profesionalno, osebno, spolno, družbeno in še marsikaj. Seveda so te želje večinoma neozavščene, delujejo kot nezavedna sila, ki oživlja vse neizživete možnosti in jih usmerja na okolico. Toda prav tako se to dogaja v prijateljstvu in drugih odnosih. Kar nekajkrat drugemu svetujemo ravno tisto, kar bi sami potrebovali. Le zakaj? Morda ker je to lažje, manj ogrožajoče? Morda tudi zato, ker je drugemu težko zares prisluhniti, še težje pa ga je videti takšnega, kot v resnici je in ne samo kot odsev nas samih v drugem? Odmev na besede in stiske drugih je pogosto odmev na naše notranje stiske, ki se oglasijo ravno takrat. Človek je socialno bitje, ki pa žal pozablja, da je pomembna tudi socializacija s samim seboj in vsemi podosebnostmi, ki jih nosimo v svojem nezavednem. In prevečkrat pozabljamo, da bistvo socializacije ni prepričevati drugega, kaj je dobro zanj in za nas same, temveč slišati drugega in predvsem slišati sebe. Poti v življenju je veliko, zato naj vsak izbere svojo. Morda se bo bralo banalno, toda pod moje razmišljanje se mi je zapisal moto: živi in pusti živeti!
Rožana Grdina
Napiši komentar
